Francis Ebejer
Skok malteških delfinov
Ebejerjeva pripovedna proza, ki jo dandanes lahko plodno interpretiramo zlasti skozi postkolonialno optiko, na izviren način odraža nekatere tematske konstante malteškega romanopisja: negotovost in strah Maltežanov, ki izvirata iz nenehne politične in kulturne ogroženosti, močno stremenje po družbenih spremembah, sredozemska identiteta, razpeta med ukoreninjenostjo v (otoški) tradiciji in problemskimi izzivi modernega sveta. Žarišče berljive, napete in živahne romaneskne fabule, ki je lokalizirana v slikoviti vaški ribiški skupnosti, je strastna Lenarda, okoli katere se spletajo usode različnih moških: pripovedovalec pri tem poskrbi za številne, marsikdaj ironično provokativne preobrate, prek katerih »zgodba o ženski in pokrajini« prerašča v pomenljiv simbol, ki ga bogati tudi etična razsežnost svarila pred pogubnimi posledicami nebrzdane sle po napredku. Ebejer v Skoku malteških delfinov izhaja iz bogate malteške zakladnice ljudskega izročila. Prevladujoči antagonist malteške ljudske literature je namreč Gahan, priljubljeni modri norček, katerega pogosto zasledimo v zgodbah, ki so nekakšen ritual upora, institucionalizirana oblika nasprotovanja avtoriteti. Ebejerjev Gahan ‒ Marcel se postopno prelevi v pobudnika miroljubnega upora proti nameram vaškega gradbinca Sur Berta, ki je sredi vasi postavil cementarno in s pomočjo tujih investitorjev pognal projekt novega prostega pristanišča, zaradi katerega je večji del kraja spremenjen v prašno in hrupno gradbišče.
Ebejer razkriva razdiralne posledice slepe vere v napredek in danes že nedvomno dobro utemeljeno slutnjo nevarnosti prostega trga, na katerem lahko majhen narod v zameno za nekaj prgišč drobiža proda upravljanje s temelji lastne kulturne identitete. Kulisa vasi z novim mandračem, v katerem so namesto ribiških bark zasidrane sodobne jahte, je prizorišče razgibanih in mestoma izjemno napetih dialogov, dopolnjenih z liričnimi in metaforično bogatimi opisi narave in duhovnih doživetij, ki postopno razgrinjajo značilne vzorce malteške provincialne mentalitete, znotraj katere vsakršno odstopanje od družbenih norm najprej izzove zgražanje in posmehovanje, nato pa vzbudi vse vrste najnižjih človeških nagonov.
Francis Ebejer (1925–1993) je malteški dramatik, pesnik in pisatelj, ki je v času svojega delovanja in ustvarjanja povezoval Malto s sodobnimi gledališkimi tokovi, v romanih pa prek pretanjenih pisateljsko-prevodnih postopkov seznanjal angleško govoreči svet z družbeno dinamiko barvitega otoka na križišču zgodovine in kulturnih vplivov ter s specifičnim sredozemskim duhom, ki je podstat malteške nacionalne identitete. V petdesetih letih je pisal radijske igre, v šestdesetih in sedemdesetih pa je doživel vrhunec gledališke ustvarjalnosti: posvečal se je režiji lastnih iger, ki spadajo med kontroverznejše stvaritve tistega obdobja in malteško dramatiko postavljajo na raven evropske.
Njegovi najbolj znani romani so: A Wreath of Maltese Innocents (Venec nedolžnih Maltežanov, 1958), Wild Spell of Summer (Divji urok poletja, 1968), In the Eye of the Sun (Sredi žarkega sonca, 1969), Requiem for a Malta Fascist (Rekviem za malteškega fašista, 1980), Leap of Malta Dolphins (Skok malteških delfinov, 1982) in The Malta Baron and I Lucian (Malteški baron in jaz, Lucian; dvojnik Rekviema), ki je bil objavljen postumno leta 2002.
Ebejer se je 1961 včlanil v PEN in ostal njegov član do smrti. V letih 1961 in 1962 je bil Fulbrightov štipendist v ZDA. Prejel je številne malteške in mednarodne nagrade ter častna priznanja za svoje delo: Malteško nacionalno nagrado za literaturo (štirikrat), nagrado Cheney za najboljšega producenta (1984), Phoenicia Trophy for Culture (1982 in 1985), nagrado mesta Valletta 1989 in častni znak mesta Avignon leta 1989. Bil je član Društva malteških pisateljev in častni član Akademije Vaucluse (Francija).
