
Blaž Gracar
Lahko si jabuka
Zgodba vsakega literarnega – morda še toliko bolj pesniškega – prvenca se na določeni ravni zarisuje tudi kot pričevanje o “sestavljanju” subjekta, o njegovem konstituiranju, ki se ne glede na to, da se udejanja skozi jezik oziroma besede, dogaja izrazito telesno, s svojskim ritmom dihanja, (srčnim) utripom in načinom premikanja v prostoru.
S tega gledišča tudi ni nepomembno, da je že doslejšnjo ustvarjalno pot mladega (kar nikakor ni vrednostna, zgolj biografska oznaka) avtorja Blaža Gracarja zaznamovalo doživeto prehajanje skozi različne umetnostne medije od glasbe (ki je pri njem vsekakor primarno “gibalo”) do filma in literature – tako v obliki zasnutkov daljših proznih besedil, ki bodo morda še ugledala natis, kakor naposled tudi pričujočega pesniškega rokopisa, ki se je skozi pozoren selekcijski proces vsekakor pravočasno zgnetel v samostojno zbirko …
Bil je eden najlepših valov,
kar sem jih napihal,
in zajahal nazaj do gladine,
visok kilometrski šus iz mleka,
koral, zvezd in električne ženske.
Skoraj bi mi popokale ličnice,
ko sem se držal penaste grive,
se dvigal zasolzeno proti nadozvezdju,
planeti so že žrli sonca, šivi pokali po koži,
slačili telesi v lepljivo tkivo bogov,
in je val zapeljal na najvišjo točko in
vse je gor. Zvok zvenečih poljubov,
ko vsakemu od njih posebej bije srce.
Zajahal sem enega najlepših valov,
a moral s podplati podrsati po gladini,
ko pijan jezik ni našel klitorisa –
sem se potopil v nerazburkanost,
ko je naslednji dan seksala s sostanovalko.
Plavam žabico in razmišljam, kako bi
ves ta odvečni zrak v pljučih oblikoval
v nov val. Ampak ta je bil eden najlepših.
Blaž Gracar, (1991) je slovenski elektronski glasbenik, pisatelj, videast in ustvarjalec iger iz Izole, znan tudi kot raper in hiphop producent, ki je deloval pod nadimkom Dpek. Diplomiral je filmske montaže na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Njegovemu pesniškemu prvencu je sledil fantazijski roman Tat not, ki je doživel odličen sprejem pri bralcih.