Bojan Krivokapić

Pot pod noge

Spominja se neke zgodbe, o neki žlahti, od nekod s primorja; spominja se zgodbe, ki jo v celoti pripovedujejo v šifrah, pretrgano, med vzdihi in z očmi, polnimi solz, zgodbo, ki bi morda nikoli ne bila povedana, če ne bi enkrat sedel in rekel, da mu morajo zdaj povedati vse, naj začnejo. Najprej so nekaj drencali, baba, ded, in teta, poskušali so reči, da je ta zgodba nepomembna, in zaboga, kaj ga je kar naenkrat pičilo. Vendar se ni dal. Začnite.

 

Bojan Krivokapić

Bojan Krivokapić (Bačka Topola, 1985) deluje kot samostojni umetnik v Novem Sadu, kjer je diplomiral iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti in od leta 2017 vodi literarne delavnice in delavnice kreativnega pisanja. Doslej je objavil štiri knjige – dve pesniški zbirki, Žoharov let (Ščurkov let, 2014) in Gnezdo dečaka (Deško gnezdo, 2019), dvojezično zbirko kratkih zgodb Trči Lilit, zapinju demoni / Corri Lilit, i demoni inciampano (Teci, Lilit, demoni se spotikajo, 2013) in pričujoči roman, Proleće se na put sprema (Pot pod noge, 2017). Kratke zgodbe in poezijo objavlja v številnih zbornikih, med drugim v zborniku Foruma Tomizza Lapis Histriae (v letih 2010, 2012, 2014 in 2016), ter se redno udeležuje literarnih festivalov in drugih dogodkov na celotnem področju nekdanje Jugoslavije. V Sloveniji smo ga tako imeli priložnost spoznati že na začetku njegove literarne poti na literarnem festivalu Mlade rime v Ljubljani leta 2011. V novejšem času deluje tudi kot urednik, uredil je več zbornikov in antologij, pa tudi nekaj romanov svojih literarnih sodobnikov. Njegova dela so prevedena v italijanščino, nemščino, madžarščino, albanščino, slovenščino, makedonščino in angleščino, zanja pa redno prejema nagrade na (pretežno anonimnih) natečajih. Med nagradami, ki so bolj odmevne tudi v našem kulturnem prostoru, velja omeniti nagrado Foruma Tomizza Lapis Histriae 2021 na temo solidarnosti, ki jo je prejel za kratko zgodbo Die andere Seite der Welt (Druga stran sveta), in letno literarno nagrado Istrske županije „Edo Budiša“ 2014 za zbirko Teci, Lilit, demoni se spotikajo. Roman Pot pod noge je prejel nagrado Mirko Kovač za najboljše delo mladega avtorja v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Hrvaški in Črni gori, nominiran pa je bil tudi za prestižno Ninovo nagrado leta 2018. Prvi beograjski izdaji so sledili ponatis v Sarajevu, nemški prevod pri berlinski založbi eta Verlag in še ena sarajevska izdaja v brajici. Kritiki na njegovem jezikovnem področju ga umeščajo med vzhajajoče literarne zvezde tega kulturnega prostora, kot njegove literarne prednike in vzornike pa omenjajo ugledna pisateljska imena, ki jih tudi sam pogosto omenja v svojih delih – to so Daša Drndić, Dubravka Ugrešić, Danilo Kiš in Mirko Kovač, če naštejemo samo tiste, ki jih najbolje poznamo tudi v slovenskih prevodih.

Pot pod noge

Roman Pot pod noge je žanrsko hibridno delo, ki ga kritiki najpogosteje uvrščajo med romane o odraščanju. Toda zastavek romana Pot pod noge seže daleč čez okvire individualne osvoboditve, identitete in osebne drame. Prvemu otroškemu razočaranju glavnega junaka zgodbe Gregorja, ko na gugalnici poleti v nebo, hip za tem pa pristane v blatu, sledijo razočaranja kot po tekočem traku, kajti Bojan Krivokapić pripada novi generaciji avtorjev, ki se je že rodila v prekarnost, razlaščenost, vsesplošno razpadanje, vojno, revščino in družbeno izključenost, odrasla pa je v čas, ki mlademu človeku nalaga breme odgovornosti za njemu nedoumljive stvari, v katerih se ne more prepoznati, čas, ko se vsako osebno prizadevanje utopi v blatu, radost osebne osvoboditve pa hromi življenje med prestrašenimi ljudmi, ki jih dušijo sram, stiska in naraščajoči hudournik neizrečenega, potlačenega, zamolčanega.

Kdo je Gregor? „On je nekdo, ki živi v kulturi negovorjenja in zamolčevanja (smrt), a je pripravljen vprašati (življenje) in spoznati.“ (Jelena Zagorac)

Smrt ima v romanu Pot pod noge izjemno pomembno vlogo. V življenju mladega Gregorja je zelo konkretna in otipljiva. Ne le, da se zaradi življenjsko ogrožajočega raka znajde v bolnišnici skupaj z (včasih tudi) umirajočimi otroki, vseprisotna je tudi v zgodbah bab, ki jih tako zavzeto in radovedno posluša. S smrtjo se srečuje v vseh mogočih oblikah, od smrti zlate ribice („kakšna trapasta smrt je to, da te nekdo pohodi s copato“) do smrti zastrupljenih miši, ki mu jih prepovejo objokovati, potem pa si sledijo smrt sošolčevega očeta v vojni, ki ga bega, ker mu to vojno ves čas zamolčujejo, serijske smrti stanovalcev v bloku tranzicijskih luzerjev, nenadna smrt matere, ki omaga sredi prizadevanja, da bi ujela metaforični evropski vlak, smrti priljubljenih popularnih zvezd njegovega otroštva, ki umirajo v revščini in pozabi, ker se niso priklonile novim časom in vrednotam, smrt brezdomca in seveda smrti, o katerih pripovedujejo babe – smrti novorojenih otrok, prezgodnje in nenadne smrti, umori in samomori:

»V teh zgodbah je bilo nekaj antičnega, zanj težko predstavljivega, neka nenavadna poštenost, radikalne poteze in rezi. Smrt pa, smrt kot da ni nič, ker smrt je vedno tukaj, z nami, in čemu potem strah in sprenevedanje.«

To radikalno sprejemanje smrti pa hodi z roko v roki z radikalnim sprejemanjem življenja. Bojan Krivokapić je svoj pripovedni slog ubral po principih živega pripovedovanja svojih bab, ki se ne ozira na knjižne in jezikovne konvencije, temveč vedno pred sabo vidi poslušalca, zgodbo gradi spotoma, z vsemi dramatičnimi in manj dramatičnimi prekinitvami, dopolnitvami in domisleki, vrivki in dobesednimi navedki, čustveno obarvanimi ali kako drugače zaznamovanimi izrazi, predvsem pa v ‘svojem’ jeziku – jeziku, v katerem bere, posluša in se pogovarja. To jezikovno bogastvo domiselno izkoristi za subtilno niansiranje čustvene in doživljajske atmosfere, liričnost, humor in ironijo. Pred nami je torej vznemirljiv, izredno komunikativen in berljiv roman, polifonija zgodb, ki kljubuje težkim, mračnim in bolečim temam (in časom) z neverjetno vedrino in veseljem do življenja. Morda je prav v tem njegova največja vrednost in transformativni potencial.

 

KUD AAC Zrakogled 2022
Zbirka Helia
Prevod: Bojana Vajt
Spremna beseda: Bojana Vajt
Oblikovanje in ilustracija: PADALCI (Irena Gubanc, Teja Jalovec)
Naročila: Buča