Daša Drndić
Leica format
V grobem bi kot poglavitna tematska vozlišča romaneskne pripovedi lahko navedli izkušnjo izkoreninjenosti, nezaceljive travme osebne in evropske (vojne) preteklosti, holokavst, rušilno zlo balkanskih in evropskih nacionalizmov, hoteno in namerno »izgubo« spomina, fuge – pogubne spominske luknje … S formatom leica, imenovanim tudi mali format, se je fotografija uveljavila kot dokumentarni žanr in dokument časa, Drndićeva pa se v romanu poigrava z dokumentarnostjo izmišljije: kakor ena sama fotografija ne more ujeti vse kompleksnosti nekega zgodovinskega trenutka, kaj šele zgodovinskega toka, tako tudi ena sama naracija vselej zaobseže le posamični izsek. Nemara se je prav zato odločila za fragmentarno strukturo romana, v katerem preplete zgodovino nekega hrvaškega mesta s svojo in s preteklostjo svoje družine, z zgodovino medicinskih poskusov na ljudeh in anamnezo sifilisa. Te dozdevno obrobne »odrezke neke celote« pa poveže karseda umno: razkrivanje prepletov posameznih pripovednih niti spremlja bralca še dolgo po tem, ko prebrano pisanje odloži. Po mnenju literarne zgodovinarke in kroatistke dr. Andree Zlatar gre za univerzalen in odlično napisan roman o taboriščih in begunstvu, za slogovno in zvrstno izstopajoče delo v sodobni hrvaški literarni ustvarjalnosti.
Daša Drndić, pisateljica in publicistka, (1946, Zagreb – 2018 Reka) velja za eno vznemirljivejših hrvaških avtoric: njeno pripovedništvo, ki šteje deset romanov, štiri esejistično-kritične knjige in na desetine spisov v različnih publikacijah, je izstopajoče tako po formalno-slogovni kakor tudi po vsebinsko-tematski plati. Zlasti pomenljiv je njen odnos do jezika, ki hote in dosledno ruši in krši jezikovne standarde, s čimer ironizira njihovo obvezujoče upoštevanje, hkrati pa eksplicitno svari pred (zlo)rabo jezika kot (še posebej političnega) orožja: pri tem gre za zavestno literarno strategijo »onesnaževanja« jezika in nepriznavanja njegove »narodnostne čistosti« oziroma nedotakljivosti. V zadnjih letih, posebej po objavi romanov Leica format, Sonnenschein in April v Berlinu, je interes za literaturo Drndićeve bistveno porasel; obširnih razprav in analiz se tako lotevajo različni znanstveniki in teoretiki, ki k njeni ustvarjalnosti pristopajo bodisi z literarnozgodovinskim, antropološkim, sociološkim ali jezikoslovnim raziskovalnim instrumentarijem. Po nizu prevodov, številnih nominacijah za nagrade (roman Leica format je bil nominiran za kar štiri najpomembnejše na Hrvaškem, obenem pa je zasedel drugo mesto v izboru za knjigo leta) in nekaj dejansko osvojenih (nagradi Fran Galović in kiklop knjižnega sejma v Pulju za najboljše pripovedno delo leta 2007 – za roman Sonnenschein, ki je izšel tudi v slovenskem prevodu) je vtis, da so si pisateljica in njen opus utrdili sloves stilistične in literarne vrhunskosti.
